Vprašanja in odgovori

Cene zemeljskega plina so regulirane in v upadanju. Trenutna zamejena cena zemeljskega plina za gospodinjstva znaša 59,90 Eur/MWh. Nekateri večji dobavitelji pa so zaradi ugodnih razmer na veleprodajnih trgih svojo ceno že spustili pod to ceno. Trenutna regulirana cena na elektriki je za 90% porabe okoli 100 Eur/MWh, ostalih 10% porabe pa se po tržni ceni giblje okoli 150 Eur/MWh.  Cene so se v letošnji ogrevalni sezoni znižale že do 20% napram lanski ogrevalni sezoni. Ob upoštevanju tržnih cen je trenutno 1 KWh plina trikrat cenejša od 1 KWh ure elektrike.

Cene plina za gospodinjstva pa se bodo še v tem letu dodatno znižale, ker cene na veleprodajnih trgih še padajo.

Več o gibanju cen je navedeno tukaj.

Predstavniki MOPE javno ponavljajo, da se bo cena plina izrazito povišala predvsem zaradi uveljavitve ETS sheme za stavbe, kar je preprosto zastraševanje odjemalcev plina. Prve ocene kažejo,  da bo morebitna podražitev  zaradi uvedbe emisijskih kuponov manjša in nikakor ne bo spremenila dejstva, da je zemeljski plin konkurenčen vir energije. Cene zemeljskega plina so se to ogrevalno sezono glede na prejšnjo znižale že do 20%. Glede na to, da se veleprodajne cene plina še naprej znižujejo, se bodo cene za gospodinjstva z določenim zamikom še naprej nižale. In to znižanje bo večje kot pa učinek uvedbe ETS sheme. Cena teh kuponov naj bi bila vsaj do leta 2030 omejena na 9 EUR/MWh in se bo zato gibala med 0 in 9 EUR/MWh. Pri tem seveda v zagovor omejevanja uporabe plina ne povedo, da podobna shema velja tudi za proizvodnje električne energije, kjer pa so cene emisijskih kuponov že danes višje. Ministrstvo tudi ne izpostavlja, da bo nova ETS shema veljala tudi za področje prometa. Drugo pomembno vprašanje je, zakaj MOPE tako zelo poudarja podražitev plina kot energetskega vira zaradi  emisijskih kuponov in pri tem zamolči druge podražitve, ki se bodo verjetno zgodile. Kot primer navajamo podražitev omrežnine za električno energijo v naslednjih desetih letih zaradi potrebnih vlaganj v omrežje.

V skladu z Razvojnim načrtom distribucijskega sistema električne energije v Republiki Sloveniji bo treba do leta 2032 vložiti 3,5 milijard EUR v distribucijsko omrežje. Del teh sredstev bi verjetno Slovenija lahko pridobila iz evropskih skladov, ampak to je le manjši delež.

Ob predpostavki, da znaša amortizacijska doba 40 let je to vsako leto dodaten strošek 87,5 mio EUR  amortizacije, ob trenutno regulirani donosnosti 5,15 % znaša dodatni strošek donosa letno 180 mio EUR. Skupaj to znese 267,5 mio EUR  stroškov letno. Po nam znanih podatkih  pa danes znašajo vsi prihodki distribucije iz omrežnine okoli 270 mio EUR letno. Pomembno vprašanje, na katerega bi moralo MOPE podati jasen in javno dostopen odgovor je torej, kakšne bodo cene omrežnine za elektriko leta 2028, leta 2030, leta 2032? Žal tega odgovora še nismo slišali.

Pomemben korak na poti zelenega prehoda je varčevanje z energijo. Ogrevanje in priprava tople sanitarne vode s kondenzacijskim kotlom na zemeljski plin spada med stroškovno najugodnejše, najvarčnejše in tehnološko najbolj izpopolnjene ogrevalne sisteme. Kondenzacijski kotli z dodatnim prenosnikom toplote zagotavljajo izkoristek toplote vodne pare v dimnih plinih. Posledično imajo dimni plini pri kondenzacijskem kotlu nižjo temperaturo, in sicer približno 40 °C.

Kondenzacijski kotli tako izkoriščajo tudi toploto, ki se nahaja v dimnih plinih v obliko vodne pare in se v običajnih kotlih izpusti skozi dimnik, in jo dodatno pretvarjajo v ogrevalno toploto. Z izkoriščanjem te toplote je njihov izkoristek bistveno večji.

Vsi kondenzacijski plinski kotli lahko delujejo tudi na biometan, ki je obnovljiv vir energije. Pri prehodu na biometan ni potrebna nobena sprememba ogrevalnega sistema pri odjemalcih. To je podobno kot pri električnih toplotnih črpalkah, ki lahko deluje na električno energijo iz obnovljivih virov energije ali električno energijo proizvedeno iz fosilnih goriv (premog, zemeljski plin, …). Pri tem je treba dodati, da je že danes veliko vprašanje, iz katerih obnovljivih virov bi lahko v zimskem obdobju zagotovili zadosti električne energije za obstoječe odjemalce, kaj šele za nove odjemalce električne energije, ki bodo morali zamenjati vir energije in iz plina preiti na elektriko.

S tem ukrepom država preprečuje uporabo plinastih obnovljivih virov energije v stanovanjskih novogradnjah.

Proti prepovedi vgradnje plinskih kotlov v stanovanjske stavbe so se opredelile tudi druge strokovne organizacije kot na primer Inženirska zbornica Slovenije (Dopis 1, Dopis 2), Zveza strojnih inženirjev Slovenije in Zveza potrošnikov Slovenije.

Inštitut za javno upravo, ki deluje pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je izdelal pravno mnenje o predvideni prepovedi vgradnje plinskih kondenzacijskih kotlov. Avtor pravnega mnenja prof. dr. Rajko Pirnat v zaključku pravnega mnenja izpostavlja, da obravnavana zakonska ureditev predstavlja nesorazmeren poseg v  ustavne pravice, zato te določbe niso skladne z Ustavo. Več o tem tukaj.

Tudi na nivoju Evrope ni prišlo do prepovedi vgradnje plinskih kotlov. Nekatere države članice so ubrale bistveno bolj pragmatičen pristop in sprostile napovedane omejitve pri prepovedi plinskih kotlov.

Francoski predsednik je napovedal, da Francija ne bo prepovedala plinskih kotlov,  kot je bilo sprva napovedano in to kljub temu, da Francija razpolaga z velikimi količinami proizvedene električne energije.

S prepovedjo plinskih kotlov bi vsekakor izgubili konkurenčne ogrevalne naprave.

Namesto prepovedi tega predlagamo, da se zahteva vgradnja kotlov, ki so pripravljeni na obratovanje z obnovljivimi in nizkoogljičnimi plini.

Plinsko gospodarstvo se enako kot Vlada R Slovenija zaveda, da je treba izvajati aktivnosti, ki bodo olajšale zeleni prehod. Mi se v te aktivnosti vključujemo tako, da si prizadevamo za postopno razogličenje oskrbe s plinom in za vzpostavitev regulatornega in podpornega okolja za nadomestne pline v omrežju zemeljskega plina.

V skladu z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo bi morali namreč razvijati trg nadomestnih plinov obnovljivega izvora kot so vodik, sintetični metan in biometan. Ukrepi, ki jih nalaga Energetski zakon -2 pa so popolnoma neutemeljeni in celo škodljivi, ker nam nalaga, da moramo zemeljski plin v primeru podelitve novih koncesij v zelo kratkem časovnem obdobju nadomestiti v 80% z obnovljivimi plini, pri čemer je neizpodbitno, da država za ta prehod v zadnjih letih ni vzpostavila nobenih potrebnih pogojev ali spodbudnega okolja. Naj navedemo samo primer: za podporo proizvodnji električne energije iz OVE in SPTE je bilo do leta 2022 porabljenih 1.522,4 milijona EUR, za podporo proizvodnji obnovljivih plinov pa 0 (nič) EUR.

Investitorji v plinske kurilne naprave tega ne morejo razumeti drugače, kot da ta država ni sposobna treznega in utemeljenega razmisleka o energetski prihodnosti Slovenije. Ta mora seveda na eni strani zasledovati cilje razogličenja in zmanjševanja porabe fosilnih goriv, na drugi pa mora upoštevati tudi družbene vidike tega prehoda, ki se nanašajo na stabilno, in cenovno sprejemljivo energetsko oskrbo prebivalcev. V Sloveniji se trenutno 121.044 gospodinjskih oskrbuje z zemeljskim plinom, ki ga uporabljajo za ogrevanje, pripravo tople sanitarne vode in kuhanje. Zemeljski plin prihaja do odjemalcev po 5.506 kilometrov razvejanem plinovodnem omrežju, ki deluje brez izgub, z življenjsko dobo čez 50 let. Imamo torej vzpostavljeno dobro delujočo infrastrukturo, odjemalce, ki v večini podpirajo zemeljski plin kot energetski vir, država pa z  Energetskim zakonom vsiljuje energetske vire, ki temeljijo na izrazito povečani porabi električne energije. Pri čemer zakon ne podaja nobenih odgovorov na to, kako bodo zagotavljali izrazito povečano rabo električne energije, še posebej v zimskih mesecih.

Celotna Evropa je včasih prejela kar 40% plina iz Ruske smeri, sedaj je to samo še okoli 10%. Evropa  je v rekordnem času izvedla diverzifikacijo virov. Evropski plinovodni sistem se je izkazal za zelo robustnega, ker je uspešno prestal tako veliko spremembo.

Preskrbljenost s plinom je v Evropi danes zelo dobra, kar se kaže tudi v zasedenosti skladišč plina. Kljub temu, da se približujemo koncu ogrevalne sezone, so skladišča plina polna še več kot 60 %, kar je za to obdobje največ v zadnjih 10 letih.

Kar pa zadeva zanesljivost dobave plina v Sloveniji lahko rečemo, da se v zadnjih letih ni zgodilo nič pretresljivega. Nikoli ni zmanjkalo plina za nobenega odjemalca plina v Sloveniji.

Slovenija je razglasila le prvo stopnjo, ki se imenuje stopnja zgodnjega opozarjanja in ki dejansko nima nobenih konkretnih ukrepov. Gre zgolj za stanje pripravljenosti, opazovanje razmer in pozivanje odjemalcem naj bodo varčni z uporabo energije.

V primeru krize, ki pa je ni bilo, so gospodinjstva najbolj zavarovana. V Sloveniji pa gospodinjstva porabijo le okoli 10% celotne porabe plina.

Slovenija je v zadnjem obdobju še izboljšala zanesljivost. Leta 2018 smo omogočili dvosmerno povezavo s Hrvaško in  leta 2023 povečali vstopno zmogljivost iz Italije  v Slovenijo.

Pristojna ministra Slovenije in Madžarske pa sta podpisala politični memorandum o sodelovanju obeh držav na področju oskrbe s plinom. Memorandum predvideva prizadevanja ministrstev za izgradnjo plinovoda med državama.

Vse te dodatne povezave bodo še dodatno izboljšale zanesljivost oskrbe v Sloveniji, ki je že danes zelo visoka.

Dodatno pa bi izboljšali zanesljivost oskrbe v Sloveniji, ko bomo začeli proizvajati domači plin. Tako fosilni plin kot obnovljiv plin se lahko sezonsko hrani, sezonsko hranjenje energije pa je predpogoj za zeleni prehod – brez tega ne bo šlo.

Trditev MOPE je napačna. Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (Uradni list RS, št. 70/22, 161/22 in 129/23), v nadaljevanju tudi: PURES) določa tehnične zahteve za graditev skoraj nič energijskih stavb, ki morajo biti izpolnjene za doseganje energijske učinkovitosti stavb na področju lastnosti toplotnega ovoja stavbe, tehničnih stavbnih sistemov, ogrevanja, hlajenja, klimatizacije, prezračevanja ali njihove kombinacije, priprave tople sanitarne vode itd..

PURES zelo jasno in strogo postavlja kriterije, ki jih morajo stavbe doseči. Načeloma so to kriteriji s področja rabe primarne energije in deleža obnovljivih virov energije. Če stavba ne zadosti deležu OVE, mora biti še bolj energetsko učinkovita (mora porabiti še manj primarne energije, da je v skladu s PURES-om). Ne smemo namreč pozabiti, da je prvi in najpomembnejši cilj vsake energetske politike učinkovita raba energije.

PURES ne prepoveduje kondenzacijskih plinskih kotlov.

V nekaterih primerih (različne stavbe, izolacije, prezračevanje, ...) je s kondenzacijskim plinskim kotlom na zemeljski plin možno zadostiti zahtevam PURES-a, v nekaterih ne. Podobno je s električnimi toplotnimi črpalkami. V nekaterih primerih stavbe z vgrajeno toplotno črpalko zadostijo zahtevam PURES-a, v nekaterih ne. Ampak zaradi tega predlog Energetskega zakona ne prepoveduje toplotnih črpalk, kot to določa za plinske kondenzacijske kotle.

Drugače pa so možne raznovrstne kombinacije in to velja tako za toplotne črpalke kot za plinske kotle.  Plinski kotel je možno kombinirati s sončnimi kolektorji ali s fotonapetostnimi sistemi ali pa s toplotno črpalko. Predvidena je tudi možnost, da plinski kotel obratuje na obnovljiv plin kot je biometan.

Predlog Energetskega zakona pa brez utemeljitev in kriterijev prepoveduje tehnologijo plinskih kotlov, ki lahko deluje na fosilni ali nefosilni plin.

Na drugi strani pa PURES ne prepoveduje ogrevalnih sistemov in zaradi tega lahko investitor izbere najboljšo možnost. PURES  tako določa zelo stroge kriterije, ne posega pa v izbiro tehnologij. Če tehnologija (ogrevalni sistem) zadosti kriterijem, je za PURES sprejemljiva. Ker že imamo PURES, ki med drugim celostno obravnava ogrevalne sisteme v stavbah, se postavlja vprašanje, zakaj želi MOPE to področje urejati v Energetskem zakonu, ki prepoveduje plinske kondenzacijske kotle v stanovanjskih novogradnjah.

Če povzamemo. Plinski kotel, ki je  vgrajen v stanovanjsko stavbo lahko zadosti zahtevam PURES-a, ampak ga Energetski zakon prepoveduje. To pa pomeni, da po nepotrebnem znižujemo konkurenco na trgu ogrevalnih sistemov, ker eno ogrevalno napravo izločimo iz trga, četudi je ta ogrevalna naprava, to je plinski kondenzacijski kotel, najcenejša ogrevalna naprava na tem trgu.

Najprej bi opozorili, da je krovni zakon za področje distribucije plina Zakon o oskrbi s plini, ki je bil sprejet proti koncu leta 2021 in začel veljati v začetku leta 2022.

Ta zakon določa, da se koncesije za plin lahko podelijo za dobo 35 let. Sprašujemo se, kaj se je v enem ali dveh letih tako spremenilo, da je isto ministrstvo lansko leto dalo v javno obravnavo novi zakon (Zakon o energetski politiki), ki po letu 2030  praktično ni več omogočal podaljševati ali podeljevati novih koncesij. Če bi obveljal ta predlog, potem najkasneje 1.1.2031 (v nekaterih občinah pa tudi že prej) v kar 33 slovenskih občinah  ne bi smeli  več uporabljati  plina kot energetskega vira, med drugim tudi v Mariboru. V novi verziji EZ-2 je to spremenjeno in sicer, da se lahko pod določenimi pogoji koncesije podaljšujejo od 5 do 7 let, še vedno pa EZ-2 bistveno drugače ureja  področje koncesij kot  zakon, ki je začel veljati pred dvema letoma.

Postavlja se tudi vprašanje, ali se mora področje koncesij urejati v Energetskem zakonu ali pa bi moral urejati Zakon o oskrbi s plini, ki celovito ureja to področje.

Nedvomno je, da plin je in bo potreben za energetsko oskrbo. In to tako za gospodinjstva kot za industrijo. Danes je to zemeljski plin, jutri bodo to obnovljivi plini. In zato rabimo plinovodna omrežja, ki so javna infrastruktura.

Prav tako je nepravična določba EZ-2, da se lahko koncesije podaljšajo v primeru, da je 80% plina obnovljivega izvora. Noben daljinski sistem (električno omrežje, daljinsko ogrevanje) nima danes takega deleža obnovljivih virov, niti še ne vemo, kako ga bomo dosegli leta do leta 2040. In če ne bo novega omrežja, potem tudi industrija ne bo deležna konkurenčnega vira, kot tudi ne gospodinjstva. Ta cilj 80% OVE plina je še bolj nenavaden ob dejstvu, da  država sploh še ni omogočila razvoja obnovljivih plinov v Sloveniji. Za spodbujanje obnovljivih plinov do sedaj še ni bilo izplačanih nobenih sredstev,  medtem  ko je samo iz podporne sheme za proizvodnje električne energije bilo do konca leta 2022  izplačanih 1.522,4 mio Eurov.

Omejitve 5 let ali 7 let za obstoječe koncesije nikakor niso primerne. Takšne omejitve sprožajo veliko negotovosti v dejavnosti distribucije plina. Zakaj postavljati tovrstne omejitve v EZ-2, če MOPE sedaj trdi, da se bodo te koncesije lahko kar tako podaljševale?

Dejstvo je, da plin nima ustrezne alternative in je še nekaj časa ne bo imel. V Mariboru poteče koncesije leta 2027. Četudi bodo lahko podaljšali koncesijo za 5 let do leta 2032, je po vseh znanih podatkih jasno, da tudi leta 2032 ne bo ustrezne rešitve, ki bi lahko v Mariboru zamenjala plin. Omejevati dobro delujoče sisteme, ko na drugi strani ni znanih alternativ,  ni primerna energetska politika. Celo obratno, je zelo nevarna.

Poleg tega ugledni pravniki menijo, da koncesij ni mogoče podaljševati tako enostavno kot odgovarja MOPE. Hkrati opozarjajo, da je taka zakonska ureditev omejevanja podeljevanja in podaljševanja koncesij iz osmega in deveta odstavka 22. člena predloga zakona v neskladju z Ustavo. Več o tem v pravnem mnenju Inštituta za javno upravo, ki je dostopen tukaj. 

Dodatno pa bi ministrstvo moralo še pojasniti, kaj v primeru, če ne pride do podaljšanja koncesijske pogodbe ali v primeru prenehanja izvajanja dejavnosti operaterja distribucijskega sistema plina.

To je še ena od mnogih nelogičnosti Energetskega zakona -2. Med tem, ko ta ukinja ali omejuje uporabo zemeljskega plina za gospodinjstva, je uporaba zemeljskega plina še vedno dovoljena za gospodarstvo in za plinske elektrarne, ki naj bi oskrbovale tudi ta ista gospodinjstva, ki bi jim uporabo plina prepovedali. Taka odločitev bi bila zelo nepoštena do gospodinjskih odjemalcev, saj naj bi jim najprej zapovedali, da ne smejo uporabljati plina za novogradnje, država pa bi manjkajočo električno energijo za te odjemalce pridobila iz plinskih elektrarn in torej iz plina, ki ga je gospodinjskim odjemalcem prepovedala.

Selektivnost zakona pa se kaže tudi pri načrtovani gradnji plinovodnih omrežij. Med tem ko se na področju distribucije praktično prepoveduje podeljevanje novih koncesij in vgradnjo plinskih kotlov v nove stanovanjske gradnje, Slovenija načrtuje dodatna druga plinovodna omrežja

Predvidena je na primer dodatna dvosmerna povezava z Madžarsko, saj sta pristojna ministra Slovenije in Madžarske podpisala politični memorandum o sodelovanju obeh držav na področju oskrbe s plinom. Memorandum predvideva prizadevanja ministrstev za izgradnjo plinovoda med državama. Dvosmerna povezava naj bi imela letno kapaciteto 0,44 milijarde kubičnih metrov plina (kar je približno 5.060 GWh). Ampak ta povezava ne bo koristila slovenskim gospodinjstvom, saj Energetski zakon-2 prepoveduje vgradnjo kondenzacijskih plinskih kotlov v nove stanovanjske zgradbe.

Prehod na zemeljski plin je v marsikaterem naselju bistveno izboljšal kakovost zraka. Danes ima enota transportirane energije (1 KWh) po plinovodnem omrežju med daljinskimi sistemi (električno omrežje in daljinsko ogrevanje) najnižji ogljični odtis.  

121.000 odjemalcev zemeljskega plina, ki ga uporabljajo za ogrevanje, kuho, ogrevanje sanitarne vode, prispeva izključno 1,95% emisij CO₂ na letni ravni.

Poudarjamo, da se ti podatki nanašajo na trenutno stanje. Z obnovljivimi plini (npr. biometan) bi to stanje še izboljšali  oziroma bi zagotovili  popolno razogljičenje plinskih odjemalcev.

Značilno za distribucijo plina je, da je poraba v zimskih mesecih izrazito večja kot v poletnih mesecih,   ker se velik del plina porabi za ogrevanje. To razmerje med porabo v zimskem obdobju in poletnimi meseci je bistveno večje kot pri distribuciji električne energije.
Zato bi bilo zelo težko oziroma lahko rečemo skoraj nemogoče nadomestiti porabo plina s porabo električne energije ker:

• bi bilo težko zagotoviti  potrebno dodatno električno energijo v zimskem obdobju. Pri tem se postavlja vprašanje,  iz katerih virov bo ta električna energija. Skoraj verjetno ne bo zgolj iz obnovljivih virov energije. Pri tem bomo najkasneje leta 2033 zaprli TEŠ, ki zagotavlja eno tretjino elektrike,
• je že  danes znano, da je električno omrežje v zimskem obdobju preobremenjeno. Zaradi tega se vpeljuje nov tarifni sistem.

Poraba plina v Sloveniji je v letu 2023 znašala 8.800 GWh. Družba Plinovodi v Desetletnem razvojnemu načrtu prenosnega plinovodnega omrežja za obdobje 2024-2033 ocenjuje, da bo poraba plina v letu 2024 znašala 10.120 GWh in se nato še vsako leto povečevala do leta 2033.

Trenutno so na razpolago podatki za mesec januar in februar letošnjega leta. V primerjavi z lanskima mesecema (januar, februar) je poraba v prvih dveh mesecih višja za 6,3 % glede na prva dva meseca v lanskem letu. V količini je to 125 GWh dodatnega plina. Pri tem pa je treba upoštevati, da še ni začela redno obratovati nova plinsko-parne enota v Ljubljani. Predvidena letna poraba tega energetskega objekta znaša 1.560 GWh.

Dejstvo je torej, da se bo poraba plina ne bo znižala, ampak precej povečala in to za okoli 20%. Pri tem pa še niso upoštevana povečana poraba, če  bi Slovenija zgradila dodatne plinske elektrarne, ki jih bo potrebovala za zagotovitev dodatne električne energije.

Glede na pretekle podatke o izgrajenih površinah stanovanjskih novogradenj ocenjujemo, da bi znašala poraba plina v novozgrajenih stanovanjskih stavbah v enem letu do 0,05 % (4,5 GWh)  slovenske porabe plina. Kot je že navedeno zgoraj, pa se pričakuje povišanje porabe plina na nivoju Slovenije za okoli 20%. Tudi s tem se potrjuje nesmiselnost takih določb in da ta zakon selektivno omejuje porabo plina. Zakon prepoveduje uporabo plinskih kotlov v stanovanjskih novogradnjah (gospodinjstva), med tem ko se bo na drugih področjih poraba plina občutno povečala. Zgrajena naj bi bila tudi dvosmerna povezava z Madžarsko z letno kapaciteto 5.060 GWh.

Glede na trditev MOPE objavljeno v novici, ki se nanaša na sprejemanje Energetskega zakona odgovarjamo: Po trenutnih nabavnih cenah znaša strošek nakupa zemeljskega plina za vseh 121.000 gospodinjstev, ki uporabljajo plin,  približno 36 mio Eurov, kar znese 1,2 % zgoraj navedenega zneska. To kaže na zelo nizek delež, ki bi ga bilo smiselno postopoma zniževati z nadomeščanjem zemeljskega plina z domačimi obnovljivimi plini, ne pa z ukrepi,  kot je prepoved vgradnje plinskih kotlov za stanovanjske novogradnje in omejevanje na področju podaljševanj oziroma podeljevanj novih koncesij za distribucijo plinov.

Vsekakor bi bilo smiselno, da MOPE več pozornosti usmeri v zniževanje glavnine zneska 3 milijarde evrov, kar je verjetno posledica nakupa naftnih derivatov za prometni sektor (MOPE ureja tudi javni potniški promet, trajnostno mobilnost in prometno politiko).

Vendar predlog Energetskega zakona ne vsebuje tovrstnih določb s področja prometa, kot jih uvaja za področje ogrevanje s plinom.

Tudi posodobljen Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt republike Slovenije (NEPN, verzija 4.0) ne predvideva zmanjševanj emisij toplogrednih plinov do leta 2030, saj predvideva naslednje sektorske cilje:

• promet: + 3 %,
• široka raba: – 74 %,
• kmetijstvo: – 1 %,
• ravnanje z odpadki: – 67 %,
• industrija*: – 55 %,
• energetika*: – 48 %.

* samo del sektorja, ki ni vključen v sistem trgovanja z emisijami,

Največje znižanje je tako predvideno za sektor široka potrošnja (-74 %), najmanjše pa v prometu, kjer je predvideno celo povečanje (+3%). To pa pomeni, da se zgoraj navedeni znesek (3 mrd EUR) v prihodnosti ne bo znižal.

Hkrati bi bilo smiselno te cilje po sektorjih nekoliko uravnotežiti. Sedaj je namreč predvideno, da bodo gospodinjstva deležna največjih restrikcij.

Kot smo že navedli 121.000 odjemalcev zemeljskega plina, ki ga uporabljajo za ogrevanje, kuho, ogrevanje sanitarne vode, prispeva izključno 1,95 % emisij CO₂ na letni ravni.

Na drugi strani prometni sektor prispeva okoli 47 % vseh emisij CO₂. Te emisije v prometu naj bi se do leta 2030 še povečale. To predvideno zvišanje je skoraj tolikšno, kot prispevajo emisij vsi gospodinjski odjemalci plina v Sloveniji.

Zavedamo se, da bo energetski prehod zelo drag in zaradi tega je smiselno v čim večji meri uporabiti  že zgrajeno in dobro delujočo obstoječo infrastrukturo.

Distribucijsko plinovodno omrežje deluje dobro in je zelo učinkovito. Pri distribuciji praktično ni izgub. Življenjska doba omrežja je prek 50 let.

Plinovodno omrežje je bilo projektirano in izgrajeno tudi za potrebe ogrevanja. Gospodinjski odjemalci plina danes pripevajo izključno 1,95 % emisij CO₂.Na drugi strani električno omrežje ni bilo projektirano in grajeno za potrebe ogrevanja ter je zaradi tega že danes v zimskem obdobju na robu svoje zmogljivosti. Zaradi tega in zaradi povečanja rabe električne energije (elektro mobilnost, ogrevanje, itd..) bo treba v skladu z Razvojnim načrtom distribucijskega sistema električne energije v Republiki Sloveniji do leta 2032 vložiti 3,5 milijard EUR v distribucijsko električno omrežje.

Del teh sredstev (od 3,5 mrd Eur za električno energijo) Slovenija lahko prihrani, če bo izrabila obstoječe že zgrajeno plinovodno omrežje za potrebe zelenega prehoda. V primeru pa, da tega ne bo storila, bodo potrebne investicije še višje od 3,5 mrd Eurov.

Glede na naslednja dejstva:

• distribucijsko plinovodno omrežje deluje odlično in je zgrajeno tudi za potrebe ogrevanje,
• distribucijsko električno omrežje ni zgrajeno za potrebe ogrevanja in je že preobremenjeno v zimskem obdobju,
• ni znano kako bi lahko za obstoječe odjemalce v zimskem obdobju zagotovili električno energijo iz obnovljivih virov energije, kaj šele za dodatne odjemalce,
• delež emisij, ki jih prispeva gospodinjski odjemalci je izredno majhen,
• je jasno, da predlagane radikalne odločitve v zvezi s plinom niso primerne. Nadalje je tudi jasno, da so se odločevalci lotili sprememb na napačnih področjih (ogrevanje s plinom bi se želelo nadomestiti z ogrevanjem na električno energijo, kjer pa so ravno v zimskem obdobju problemi z omrežjem in zagotavljanjem električne energije).

Bolj smiselno je, da se razogličenje plinskih odjemalcev izvede tako, da se na vhodu v plinovodno omrežje postopoma začne nadomeščati zemeljski plin z obnovljivimi plini. To pomeni, da moramo zadržati oziroma ohraniti plinovodno omrežje, saj je že pripravljeno za distribucijo obnovljivih virov energije kot je na primer biometana in še odjemalcem  ne bo treba menjati plinskih trošil (plinski kotel, plinski štedilnik). Hkrati je popolnoma nesmiselno prepovedati uporabo tega že zgrajenega omrežja z obnovljivimi plini za uporabo s strani stanovanjskih novogradenj za gospodinjstva.

Smiselno bi tudi bilo, da bi MOPE vlagal toliko energije in se bolj konkretno usmeril še v kakšen drug sektor, kot je na primer prometni, kjer bodo lahko učinki bistveno večji. Ta sektor pripeva namreč kar 47 % vseh CO₂ emisij,  ki naj bi se še celo povečale.

Glavni razlog, da v Sloveniji še ni proizvodnje obnovljivih plinov je ta, da še nismo vzpostavili ustreznega okolja za spodbujanje proizvodnje plinov iz obnovljivih izvorov. Gre za dolgoročne investicije.

Za proizvodnjo obnovljivih virov v Sloveniji že dalj časa zbiramo sredstva (npr. Prispevek za zagotavljanje podpore proizvodnji električne energije iz OVE in SPTE ). Zavezanci za plačilo tega prispevka niso samo vsi končni odjemalci električne energije, ampak tudi končni odjemalci trdnih, tekočih, plinastih fosilnih goriv ali daljinske toplote za končno rabo.

Vendar se večina tega denarja porabi le za podporo proizvodnji električne energije iz OVE in SPTE. Do konca leta 2022 je bilo za proizvodnjo elektrike tako porabljeno kar 1.522,4 mio EUR. Za podporo proizvodnji obnovljivih plinov pa v vseh teh letih ni bilo namenjenih čisto nič sredstev.

Zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 121/21, 189/21 in 121/22 – ZUOKPOE) predvideva sicer tudi podporo za proizvodnjo plinastih goriv, vendar Vlada Republike Slovenije še do danes ni sprejela ustreznih podzakonskih predpisov (rok je bil 9 mesecev po uveljavitvi zakona, ki je bil sprejet v letu 2021).